Dobrna (Lokovina)

Savinjsko-šaleška

Dvorec v Dobrni je dal leta 1774 zgraditi Franc Ksaver Avguštin baron Dienersperg (1742–1814), ki je potreboval nov dom, po tem ko je bil dve leti poprej primoran zapustiti dotrajan srednjeveški grad. Dvorec stoji na vzpetini v dolini pod gričem Lokovina, na katerem je stal njegov srednjeveški predhodnik, po katerem je podedoval ime Neuhaus. Današnja pravokotna tlorisna zasnova s poligonalnima stolpoma je rezultat prezidav v drugi polovici 19. stoletja ali celo na začetku 20. stoletja. Prvotno je bil dvorec zasnovan kot preprosta sedem osna, v prednjem delu enonadstropna stavba z mansardno streho in zadnjim pritličnim delom. Ob poznejših prezidavah je bil v zadnjem delu podaljšana z dvema traktoma, med katerima je v nadstropju poznejši zastekljen balkon, in povišana na višino starejšega prednjega dela. Ob stolpih sta bili v prvem nadstropju dodani terasi. Vsa površina je krita z mansardno streho, le trakta imata dvokapnico in se zaključujeta z neobaročnima zatrepoma. K prvotnemu kamnitemu poznobaročnemu portalu je bil s prezidavami dodan lesen altan. Pred vhodom v dvorec je park. Svoj čas je bila v dvorcu urejena tudi kapela, ki je bila desakralizirana kmalu po 2. svetovni vojni.

Od posesti dvorca Dobrna je bilo leta 1847 izločeno zdravilišče, ki je v zameno za 80.000 goldinarjev, skupaj z nekaterimi drugimi posestmi, prešlo v last Johanna grofa Hoyosa. Že nekaj let pozneje pa so Dienerspergi za 86.000 goldinarjev prodali še dvorec. Morda je prav novi lastnik, nekdanji prvi minister Franc Anton grof Kolowrat-Liebsteinský (1778–1861), pričel s prezidavo dvorca, mogoče pa je do nekaterih posegov v arhitekturo prišlo šele v času njegovih naslednikov, saj se je lastništvo dvorca hitro menjalo. Po grofu Kolowrat-Liebsteinskemu, ki je umrl leta 1861, so si lastniki sledili v naslednjem vrstnem redu: Janez pl. Resinger (do 1868), Adolf pl. Leyritz (do 1882), Adolf Kogen (do 1887), Adolf Dubsky (do 1890) in Johann Frohner (do 1916). Zatem je dvorec kupil velenjski podjetnik Herman Goll (1874–1939), po katerem je Dobrno podedovala njegova hčerka Irmina, poročena Komposch; njen soprog je bil v času nacistične okupacije župan občine Dobrna. Po 2. svetovni vojni je v grajski stavbi delovalo zavetišče za vojne sirote, ki se je leta 1947 preimenovalo v Mladinski dom Mihe Pinterja, v 90. letih pa v Zavod za usposabljanje in varstvo Dobrna – danes je to Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, ki deluje na drugi lokaciji, medtem ko je opuščeni dvorec v lasti in upravi občine.

Grajsko stavbo je 25. decembra 1959 zajel požar, pri čemer je največ škode utrpela mansardna streha, ki je bila leto pozneje obnovljena po vzoru prvotnega izgleda. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil na dvorcu nadzidan balkon na dvoriščni strani objekta.

O opremi dvorca Dobrna v času Dienerspergov ni veliko znanega. Svojo opremo, vključno s portretno galerijo, so po vsej verjetnosti ob prodaji dvorca prenesli v Gradec, kamor so se preselili leta 1834, potem delno na Dunaj, pozneje v Ormož in nazadnje na Kog, kjer se je končala zgodba njihovih potomcev. V lasti potomcev Dienerspergov se je ohranila zbirka 39 portretov iz časa med koncem 16. in prvo polovico 19. stoletja, ki je z odkupom leta 1934 prešla v Narodni muzej v Ljubljani (Narodni muzej Slovenije). Večino teh slik danes hrani Narodna galerija v Ljubljani, manjši delež je ostal v Narodnem muzeju, nekaj slik, ki so ostale na Kogu, pa je bilo po 2. svetovni vojni izgubljenih. Johann Frohner je imel v dvorcu zbirko umetnin, ki jo je  skupaj z dvorcem prodal Hermanu Gollu.

Goll je dal po nakupu dvorca nakupu zbirko pregledati in oceniti strokovnjakom z dunajskega Dorotheuma, saj je nameraval večji del umetnin prodati . France Stele, ki je leta prodajo poskušal preprečiti in se zavzemal, da bi umetnine ostale v Jugoslaviji, je leta 1920 pripravil seznam kvalitetnejših del, ki je edini podrobnejši vir o zbirki. V njej so po Steletovem popisu sodeč  prevladovala dela avstroogrskih umetnikov 19. stoletja in dela italijanske šole  17. stoletja, med kvalitetnejšimi umetninami so bili trije gotski reliefi, signirana in datirana karikatura Napoleona (Fisher, 1803), tri miniature z alegorijami miru iz let 1812, 1813 in 1814, slika Doječe Marije (Maria lactans) s sv. Janezom Krstnikom,  ki povsem ustreza sliki, ki jo danes hranijo v Pokrajinskem muzeju Celje. Stele jih je v nakup priporočal Narodnemu muzeju, portret Willhelma Tegetthoffa, delo Antona Romaka, pa Zgodovinskemu društvu v Mariboru. France Mesesnel je leta 1940 poročal, da je v biljardni sobi dvorca nekdaj visela slika Luce Giordana z motivom Jakoba in Ezava, ki je bila 1932 poslana v Narodni muzej, a je njeno nahajališče danes prav tako neznano.

Stele ob svojem obisku dvorca ni omenil grajske kapele, v kateri je stal (delni) ponaredek gotskega krilnega oltarja, ki je po 2. svetovni vojni prešel v župnijsko last. Krilni oltar, ki je produkt 19. stoletja ima utopični napis, ki priča o tem, da sta njegova avtorja Albrecht Dürer in Anton iz Wormsa – oltar je bil najprej naprodaj na Dunaju leta 1880, kjer ga je kupil Jos Rappaport, od njega pa 1889 Johann Frohner za svojo posest na Madžarskem. Oltar je bil v Dobrno najverjetneje prenesen med letoma 1890 in 1916. Medtem ko sam oltar nima posebne vrednosti, so nanj pritrjene dragocene lesene table s podobami svetnikov (sv. Peter, sv. Pavel, sv. Janez Evangelist in sv. Janez Krstnik) kvalitetna beneška dela druge polovice 14. stoletja.

Namembnost


Do poznih 20. let 20. stoletja je imel dvorec izključno rezidenčno funkcijo. Leta 1929 je bilo v njem urejeno gostišče za tuje goste zdravilišča v Dobrni. Po 2. svetovni vojni je bil preurejen v zavetišče za vojne sirote, ki se je leta 1947 preimenovalo v Mladinski dom Miha Pinter. Ta je leta 1960 postal podružnica šole s prilagojenim programom v Celju in 1983 samostojni zavod. Od leta 2003 deluje pod imenom Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna. Leta 2007 se je Center preselil v nove prostore. Od leta 2021 naprej je dvorec v občinski lasti. Dvorec je v zadnjih letih opuščen in nima namembnosti.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Sirotišnica
  • Vzgojno-varstveni zavod

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Izpostavljeno


barok, historizem
dvorec, grajska kapela, pristava, stanovanjski stolp, angleški vrt

Dvorec v Dobrni je dal leta 1774 zgraditi Franc Ksaver Avguštin baron Dienersperg (1742–1814), ki je potreboval nov dom, po tem ko je bil dve leti poprej primoran zapustiti dotrajan srednjeveški grad. Dvorec stoji na vzpetini v dolini pod gričem Lokovina, na katerem je stal njegov srednjeveški predhodnik, po katerem je podedoval ime Neuhaus. Današnja pravokotna tlorisna zasnova s poligonalnima stolpoma je rezultat prezidav v drugi polovici 19. stoletja ali celo na začetku 20. stoletja. Prvotno je bil dvorec zasnovan kot preprosta sedem osna, v prednjem delu enonadstropna stavba z mansardno streho in zadnjim pritličnim delom. Ob poznejših prezidavah je bil v zadnjem delu podaljšana z dvema traktoma, med katerima je v nadstropju poznejši zastekljen balkon, in povišana na višino starejšega prednjega dela. Ob stolpih sta bili v prvem nadstropju dodani terasi. Vsa površina je krita z mansardno streho, le trakta imata dvokapnico in se zaključujeta z neobaročnima zatrepoma. K prvotnemu kamnitemu poznobaročnemu portalu je bil s prezidavami dodan lesen altan. Pred vhodom v dvorec je park. Svoj čas je bila v dvorcu urejena tudi kapela, ki je bila desakralizirana kmalu po 2. svetovni vojni.

Od posesti dvorca Dobrna je bilo leta 1847 izločeno zdravilišče, ki je v zameno za 80.000 goldinarjev, skupaj z nekaterimi drugimi posestmi, prešlo v last Johanna grofa Hoyosa. Že nekaj let pozneje pa so Dienerspergi za 86.000 goldinarjev prodali še dvorec. Morda je prav novi lastnik, nekdanji prvi minister Franc Anton grof Kolowrat-Liebsteinský (1778–1861), pričel s prezidavo dvorca, mogoče pa je do nekaterih posegov v arhitekturo prišlo šele v času njegovih naslednikov, saj se je lastništvo dvorca hitro menjalo. Po grofu Kolowrat-Liebsteinskemu, ki je umrl leta 1861, so si lastniki sledili v naslednjem vrstnem redu: Janez pl. Resinger (do 1868), Adolf pl. Leyritz (do 1882), Adolf Kogen (do 1887), Adolf Dubsky (do 1890) in Johann Frohner (do 1916). Zatem je dvorec kupil velenjski podjetnik Herman Goll (1874–1939), po katerem je Dobrno podedovala njegova hčerka Irmina, poročena Komposch; njen soprog je bil v času nacistične okupacije župan občine Dobrna. Po 2. svetovni vojni je v grajski stavbi delovalo zavetišče za vojne sirote, ki se je leta 1947 preimenovalo v Mladinski dom Mihe Pinterja, v 90. letih pa v Zavod za usposabljanje in varstvo Dobrna – danes je to Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, ki deluje na drugi lokaciji, medtem ko je opuščeni dvorec v lasti in upravi občine.

Grajsko stavbo je 25. decembra 1959 zajel požar, pri čemer je največ škode utrpela mansardna streha, ki je bila leto pozneje obnovljena po vzoru prvotnega izgleda. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil na dvorcu nadzidan balkon na dvoriščni strani objekta.

O opremi dvorca Dobrna v času Dienerspergov ni veliko znanega. Svojo opremo, vključno s portretno galerijo, so po vsej verjetnosti ob prodaji dvorca prenesli v Gradec, kamor so se preselili leta 1834, potem delno na Dunaj, pozneje v Ormož in nazadnje na Kog, kjer se je končala zgodba njihovih potomcev. V lasti potomcev Dienerspergov se je ohranila zbirka 39 portretov iz časa med koncem 16. in prvo polovico 19. stoletja, ki je z odkupom leta 1934 prešla v Narodni muzej v Ljubljani (Narodni muzej Slovenije). Večino teh slik danes hrani Narodna galerija v Ljubljani, manjši delež je ostal v Narodnem muzeju, nekaj slik, ki so ostale na Kogu, pa je bilo po 2. svetovni vojni izgubljenih. Johann Frohner je imel v dvorcu zbirko umetnin, ki jo je  skupaj z dvorcem prodal Hermanu Gollu.

Goll je dal po nakupu dvorca nakupu zbirko pregledati in oceniti strokovnjakom z dunajskega Dorotheuma, saj je nameraval večji del umetnin prodati . France Stele, ki je leta prodajo poskušal preprečiti in se zavzemal, da bi umetnine ostale v Jugoslaviji, je leta 1920 pripravil seznam kvalitetnejših del, ki je edini podrobnejši vir o zbirki. V njej so po Steletovem popisu sodeč  prevladovala dela avstroogrskih umetnikov 19. stoletja in dela italijanske šole  17. stoletja, med kvalitetnejšimi umetninami so bili trije gotski reliefi, signirana in datirana karikatura Napoleona (Fisher, 1803), tri miniature z alegorijami miru iz let 1812, 1813 in 1814, slika Doječe Marije (Maria lactans) s sv. Janezom Krstnikom,  ki povsem ustreza sliki, ki jo danes hranijo v Pokrajinskem muzeju Celje. Stele jih je v nakup priporočal Narodnemu muzeju, portret Willhelma Tegetthoffa, delo Antona Romaka, pa Zgodovinskemu društvu v Mariboru. France Mesesnel je leta 1940 poročal, da je v biljardni sobi dvorca nekdaj visela slika Luce Giordana z motivom Jakoba in Ezava, ki je bila 1932 poslana v Narodni muzej, a je njeno nahajališče danes prav tako neznano.

Stele ob svojem obisku dvorca ni omenil grajske kapele, v kateri je stal (delni) ponaredek gotskega krilnega oltarja, ki je po 2. svetovni vojni prešel v župnijsko last. Krilni oltar, ki je produkt 19. stoletja ima utopični napis, ki priča o tem, da sta njegova avtorja Albrecht Dürer in Anton iz Wormsa – oltar je bil najprej naprodaj na Dunaju leta 1880, kjer ga je kupil Jos Rappaport, od njega pa 1889 Johann Frohner za svojo posest na Madžarskem. Oltar je bil v Dobrno najverjetneje prenesen med letoma 1890 in 1916. Medtem ko sam oltar nima posebne vrednosti, so nanj pritrjene dragocene lesene table s podobami svetnikov (sv. Peter, sv. Pavel, sv. Janez Evangelist in sv. Janez Krstnik) kvalitetna beneška dela druge polovice 14. stoletja.

Namembnost

Do poznih 20. let 20. stoletja je imel dvorec izključno rezidenčno funkcijo. Leta 1929 je bilo v njem urejeno gostišče za tuje goste zdravilišča v Dobrni. Po 2. svetovni vojni je bil preurejen v zavetišče za vojne sirote, ki se je leta 1947 preimenovalo v Mladinski dom Miha Pinter. Ta je leta 1960 postal podružnica šole s prilagojenim programom v Celju in 1983 samostojni zavod. Od leta 2003 deluje pod imenom Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna. Leta 2007 se je Center preselil v nove prostore. Od leta 2021 naprej je dvorec v občinski lasti. Dvorec je v zadnjih letih opuščen in nima namembnosti.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Sirotišnica
  • Vzgojno-varstveni zavod

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Lastniki

Franc Ksaver Avguštin baron Dienersperg, 1774–1814

Franc Ksaver Kajetan baron Dienersperg (1773–1846), 1814–1846

Ferdinand baron Dienersperg (1817–1853), 1846–1851

Franc Anton grof Kolowrat-Liebsteinský, 1851–1861

Janez pl. Resinger, 1864(?)–1868

Adolf pl. Leyritz, 1868–1882

Adolf Kogen, 1882–1887

Adolf Dubsky, 1887–1890

Johann Frohner, 1890–1916

Herman Goll, 1916–1939

Irmina Goll, poročena Homposch (tudi Hompoš) s soprogom, 1939–1945(?)

Mladinski dom Miha Pinter (pod raznimi imeni, danes Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna), 1945–2021

Občina Dobrna, od 2021 dalje

Dvorec Dobrna v J. F. Kaiser, Lithographirte Ansichten der Stayermarkischen Stadte, Markte und Schlosser, 1824-1833

Nekdanji srednjeveški grad v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Dvorec z jugovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Drevored v grajskem parku (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Vhodni portal (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Zastekljen balkon (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Trakta ob zadnji strani dvorca (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Desni trakt (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Ostanki opreme Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Soba z dekorativno stropno poslikavo (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dekorativna stropna poslikava (detajl) (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dekorativna stropna poslikava (detajl) (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pristava (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Steklenjak (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Lokovina 10, Dobrna, Slovenija

Literatura

INDOK Center MK, Terenski zapiski Franceta Mesesnela, III, 1940, fol. 84.

INDOK center, MK, Spisovno gradivo, Dokumentacija Franceta Steleta.

Jože CURK, Dobrna, Varstvo spomenikov, 8, 1960–1961, str. 102–103.

Andrea DE MARCHI, Tabelne slike italijanskega slogovnega porekla, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 311–313, kat. št. 180–185.

Boris GOLEC, »Der Hudič ist hier zu Hause« – med uboštvom, glasbo, portreti neznanih prednikov, shizofrenijo in evtanazijo. Usode zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja in njihova kulturno-umetnostna zapuščina, Zgodovina za vse. Vse za zgodovino, 17/1, 2010, str. 51–100.

Boris GOLEC, Trpljenje »celjskega Wertherja«, tosvetne skrbi njegovega sina in uvod v zaton njunega rodu. Spomini dveh Valvasorjevih potomcev baronov Dienerspergov s Celjskega, Zgodovina za vse. Vse za zgodovino, 18/1, 2011, str. 15–67.

Boris GOLEC, Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (2. del), Zgodovinski časopis, 65/3–4, 2011, str. 292–373.

Boris GOLEC, Dobrna – eno stoletje dom potomcev Janeza Vajkarda Valvasorja, Kronika, 62/3, 2014 (= Iz zgodovine Dobrne (ur. Miha Preinfalk)), str. 461–468.

Boris GOLEC, Zrušitev starega dobrnskega gradu Schlagenburg (Kačji grad) med legendo in zgodovino, Kronika, 62/3, 2014 (= Iz zgodovine Dobrne (ur. Miha Preinfalk)), str. 423–460.

Ivan GROBELNIK, Nastanek in razvoj Zdravilišča Dobrna, Celjski zbornik, 4, 1959, str. 107–118.

Jože HUDALES, Ljudsko izročilo o gradovih v okolici Dobrne, Kronika, 62/3, 2014 (= Iz zgodovine Dobrne (ur. Miha Preinfalk)), str. 555–570.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Mit historischen Notizen und Anmerkungen, 2, Graz 1885.

Stanko KOKOLE, Štiri tabelne slike iz delavnice Donata in Catarina v Dobrni pri Celju, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 25, 1989, str. 57–69.

Ignacij OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. VIII. Theil. Das Dekanat Neukirchen, Marburg 1893.

Janko OROŽEN, Donesek k zgodovini Dobrne, Celjski zbornik, 5, 1960, str. 280–291.

Janko OROŽEN, Zgodovina Celja in okolice. I. del. Od začetka do leta 1848 (= Celjski zbornik 1971. Posebna izdaja), Celje 1971.

Janko OROŽEN, Zgodovina Celja in okolice. II. del (1849–1941) (= Celjski zbornik 1973. Posebna izdaja), Celje 1974.

Janko OROŽEN, Dobrna. Preteklost in sedanjost zdravilišča, kraja in okolice, Dobrna 1975.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Carl SCHMUTZ, Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark, 3, Gratz 1822.

Ivan STOPAR, Dobrna, varstvo spomenikov, 17–19/2, 1975, str. 144.

Ivan STOPAR, Dobrna, Maribor 1980 (Naravni in kulturni spomeniki Slovenije, 98).

Ivan STOPAR, Dobrna, Motovun-Dobrna 1986.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga. Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana 1992.

Karlmann TANGL, Beiträge zur Geschichte der Herrschaft und des Badeortes Neuhaus, Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, 3, 1852, str. 160–222.

Federico ZERI, Beneška šola, druga polovica 14. stoletja, v: Federico Zeri, Ksenija Rozman, Evropski slikarji iz slovenskih zbirk, Narodna galerija, Ljubljana 1993, str. 29–31, kat. št. 1–4.

 

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji